Paradižnikova pozna plesen je ena pomembnih bolezni pri pridelavi paradižnika v rastlinjakih. Gliva, ki povzroča paradižnikovo pozno plesen, je predvsem micelij, ki prezimi v obolelem telesu, v ustreznih okoljskih pogojih pa se okuži s patogenom, na mestu bolezni pa se razvijejo sporangiji, ki se širijo z vetrom in dežjem. V primeru vlage hitro kalijo in vdirajo v list, list pa se razvija od spodaj navzgor in tvori središče tipične seve. Sporangiji, ki nastanejo na listu osrednje rastline, se z zračnim tokom razširijo na okoliške rastline, kjer se ponovno okužijo. Pojav in razširjenost pozne plesni sta tesno povezana s podnebnimi razmerami, hitrost razvoja pa je tesno povezana tudi s pogoji gojenja paradižnika in odpornostjo rastlin.

Kmetijska preventiva in nadzor

1. Med različnimi sortami paradižnika obstaja določena razlika v odpornosti na bolezni, zato je treba pri gojenju dati prednost sortam, odpornim na bolezni. Poleg tega je treba ustrezno izbrati sorte glede na prilagodljivost strnišča ali regije. Za gojenje na odprtem polju je treba izbrati posebne sorte za odprto polje; za zgodnje zorenje se ne smejo izbirati pozno zoreče sorte; za vlažna območja ali območja, nagnjena k dežju, je treba izbrati sorte z visoko odpornostjo.

2. Gojenje in preprečevanje bolezni. Razumne tehnike gojenja so nepogrešljivi agronomski ukrepi pri preprečevanju in zatiranju bolezni in škodljivcev. Glede na to, da se krompir najverjetneje pojavi pri visoki vlažnosti, je treba sprejeti naslednje ukrepe:

(1) Obdelava semen: preprečevanje in zdravljenje bolezni od podrobnosti, seme je ključna točka razkuževanja. Najprej semena 500-krat popršimo s 70 % mankozebovim mokrim praškom, nato pa jih 30 minut namočimo v vodi pri 55 ℃, da po premočenju zaradi prekomernega deževja vzklijejo.

(2) mulčenje pri gojenju: mulčenje pri gojenju paradižnika lahko zagotovi, da temperatura in vlažnost tal zmanjšata vlažnost zraka, ustvarita pogoje, ki spodbujajo rast paradižnika, ne pa tudi vdor bakterij, zmanjšata pojavnost bolezni in dosežeta cilj preprečevanja bolezni.

(3) razumna gostota: glede na različne sorte in rodovitnost tal posadite skupno 2000–2400 sadik na hektar. Zagotovite, da rastlina v pogojih prezračevanja, prepustnosti svetlobe, zdrave rasti in povečane odpornosti. Če je gostota sajenja nepravilna, se bodo rastline, steblo, list in plod medsebojno dobro dopolnjevali, voda in maščoba pa bodo šibkejše, vlažnost zraka velika, bakterije pa bodo bolj dovzetne za bolezni. Če pa je gostota premajhna, bo rast robustna, vlažnost zraka majhna, odpornost proti boleznim dobra, vendar ne bo mogoče doseči potrebnega skupnega pridelka. Z eno besedo, gostota pri neskončni rasti mora biti majhna, gostota pri končni rasti pa velika.

(4) Upravljanje z gnojili in vodo: od sajenja sadike do cvetenja paradižnika je treba vlažnost tal postopoma povečevati s 60 % na 85 %, in sicer 60 % obdobja sadik, 70 % obdobja cvetenja, 80 % začetnih rezultatov, 85 % obdobja cvetenja. Kot pravi pregovor: "Voda je tista, ki naredi pridelek; gnojilo je tisto, ki naredi pridelek". Pravilno zalivanje je ključnega pomena za zagotovitev usklajenosti med prehransko rastjo in reproduktivno rastjo, da se poveča odpornost na bolezni. Gnojilo je ključni dejavnik pridelave, zato morajo biti zemljišča za sajenje paradižnika vsaj zmerno rodovitna, kakovost priprave tal pa je zahtevna, rahla zemlja, gnojila, shi (1000-3000 kilogramov na mu visokokakovostnega kmečkega gnoja), fosforna gnojila 50 kg/mu, kalijeva gnojila 20 kg/mu, poleg tega pa je za pridelek in kakovost pomembna zadostna količina dušikovih, fosfornih in kalijevih gnojil. Le razumna kombinacija teh treh ključnih elementov poveča odpornost rastlin na bolezni, zmanjša vdor bakterij, ki povzročajo pozno plesen, in poveča dober pridelek. Nasprotno, nepravilno prilagajanje dušika, fosforja in kalija zmanjša odpornost paradižnika, pozno plesen pa se zlahka širi, kar vpliva na pridelek in kakovost.

(5) Svetlobni in toplotni pogoji: paradižnik je fotofilna rastlina, zato morajo biti sadilna mesta dovolj svetla, sicer bo paradižnik tanek in šibek, mikrobi pa zlahka vdrejo in povzročijo bolezni. Paradižnik se najbolje prilagodi temperaturi od 20 do 25 ℃. Območje za sajenje paradižnika v mojem okrožju ima ugodne poljščine, povprečna letna temperatura je 21 ℃. V deževnem obdobju, pozimi zaradi zmrzali, megle in visoke vlažnosti zraka so mikrobi dobri za vdor in škodo. Če se pozno ožigosa ne zatira pravočasno, se lahko hitro razširi, zato je treba pravočasno preprečiti in nadzorovati s škropljenjem.

6 listov, ki jih je izbrala vilica: pozno ožig v deževnem vremenu, visoki vlažnosti, nizki temperaturi, meglici, megli zjutraj in zvečer je najlažje priljubljen, na primer pri relativni vlažnosti nad 75 %, pri temperaturi med 15 in 25 ℃. Da bi spremenili mikroklimo na polju in zmanjšali vlažnost zraka, je treba odstraniti spodnje liste in odvečne goste veje rastline, da zagotovimo dobro prezračevanje in prepustnost svetlobe na polju, da uničimo življenjsko okolje bakterij in s tem preprečimo nastanek bolezni.

7. kolobarjenje: neprekinjeno gojenje razhudnikovk, tla z veliko količino bakterij so enostavna za okužbo, saj so ostanki bolezni, ki ostanejo na polju, vir zimske okužbe na začetku, zato pri puljenju sadik ni treba le očistiti tal, listov in plodov, temveč tudi odstraniti bolezen, da se izognemo kopičenju bakterij, ki bi lahko povzročilo nenadno veliko pojavljanje. Pri zelenjavi, ki ni iz družine razhudnikovk, je treba izvesti 2-3 kolobarjenja.

Fizično preprečevanje in nadzor

Fizični nadzor je uporaba fizikalnih metod, kot so semena za presejanje pred vetrom, presejanje, ločevanje vode, ločevanje blata in vode ter druge metode za izbiro dobrih semen; ali pa uporaba fizikalne metode, kot je namakanje semen v topli juhi, za zaviranje rasti in razvoja bakterij, da se doseže namen preprečevanja bolezni. Sanacija polj je predvsem odstranjevanje stebel, listov, plodov in drugih ostankov na polju z boleznimi ter njihovo sežiganje ali globoko zakopavanje, da se čim bolj zmanjša količina bakterij v tleh in zmanjša možnost okužbe s patogeni, da se preprečijo bolezni in povečajo dohodki.

Kemični nadzor

Bolezni paradižnika so se v naši okrožju pojavljale v različnih obdobjih in sezonah gojenja. Zato se simptomi bolezni še vedno pojavljajo po kmetijskem in fizičnem nadzoru, kar zahteva uporabo kemičnih sredstev za zatiranje, kemičnih pesticidov za pomožno zatiranje. Glavni nameni kemičnega nadzora so: preprečevanje in nadzor bakterijske invazije; uničenje mikrobov; zaviranje rasti in razvoja bakterij, krepitev imunosti paradižnika.

1. Obdelava tal: paradižnik ima rad nevtralno okolje, kisla tla, alkalna tla pa se lahko izboljšajo z uporabo živega apna. Bakterije v tleh so velika grožnja za pridelavo paradižnika v naši okrožju, poleg tega pa dobro opravljajo dezinfekcijo tal v semenskih gredicah, se lahko uporabljajo tudi na področju dezinfekcije s širokospektralnimi fungicidi, kar zmanjšuje število patogenov v tleh (na voljo so bakterini ali cink in drugi pesticidi).

2, sadika in žetev: po presaditvi simptomov pozne plesni na listih, steblu in plodovih se najprej umetno izogibajte pravočasno, na voljo je 58 % oklepna zmrzal, manganov cinkov omočljiv prah 500-krat tekoče pršenje, pršenje mora biti enakomerno, premišljeno, zlasti cvetenje do sredine, ko je rezultat kritičen, v zgodnjem in poznem razvoju je treba skrbno preveriti pozno plesen in organizirati pravočasen nadzor, ko bo priljubljen, bo imel velik vpliv na pridelek in kakovost. Če se na polju najdejo osrednji sevi bolezni, se lahko izberejo naslednje metode in sredstva: metoda pršenja, škropljenje 72,2 % raztopine pomelo hidroklorida 800-krat v zgodnji fazi bolezni paradižnika ali 72 % zmrzal sečnine • manganov cinkov omočljiv prah 400–600-krat ali 64 % zmrzal • manganov cinkov omočljiv prah 500-krat, škropljenje enkrat na 7–10 dni, neprekinjen nadzor 4–5 dni. Če je vlažnost v lopi previsoka ali so dnevi oblačni, se lahko uporabi metoda škropljenja s praškom, kot je uporaba Gerryjevega mikro prahu 1. (50 % alkil morfolinskega omočljivega praška) s škropljenjem v prahu lahko doseže boljši učinek nadzora. Na mesta bolezni stebel se lahko nanese visoko koncentracija tekočega zdravila, bodisi s pršilom za liste ali zdravilom za premaz stebel, enkrat na 7-8 dni, 2-3 krat zapored, vendar bodite pozorni, da 10 dni po nanosu sadja ni mogoče nabirati na trgu.